Zdravje :: Divji šparglji - zakladnica mineralov in antioksidantov
|
| |
V dneh okoli velike noči se začne tudi sezona nabiranja divjih špargljev. Ti v Sloveniji rastejo predvsem ob obali in v slovenski Istri, najdemo pa jih tudi na Krasu ter v Vipavski dolini.
Divji špargelj, botanično ostrolistni špargelj (A. acutifolius) je zelnata trajnica, ki vsako pomlad odžene poganjke, ki jih ljudje nabirajo za prehrano že tisočletja. Že za časa Rimljanov je bil izjemno cenjen, zelo kmalu pa so se pojavile tudi že gojene oblike belušev. V preteklosti so cenili predvsem eno lastnost - prepričani so bili, da so šparglji zaradi oblike poganjka močan afrodiziak. Danes pa vemo, da šparglji, še posebej divji, vsebujejo veliko fosforja, žveplo, kalcij, magnezij, pa tudi železo, baker, cink, mangan, fluor, jod ter vitamine C vitamin, B kompleks in A vitamin in mnogo antioksidantov.
V ljudskem izročilu so pomembni predvsem, ker naj bi čistili kri in pomagali pri obolenju sečil. Koristnost pri težavah z mehurjem in ledvicami so špargljem pripisovali zaradi neprijetnega vonja urina, ki se pojavi, ko zaužijemo beluše. Tega vonja sicer ne zaznajo vsi, zna pa koga neukega precej preplašiti. Znanstveniki so dokazali, da so beluši res zdravilni, po prepričanju nekaterih naj bi celo topili ledvične kamne.
Nabiranje divjih špargljev je zaradi njihovega rastišča lahko precej neprijetno opravilo. Najbolje je, da obujemo gumijaste škornje, trpežnejše hlače, koristne pa so tudi rokavice za nabiranje ter palica, s katero odgrinjamo bodečo podrast in odganjamo kače. Divje šparglje sicer najpogosteje najdemo ob robu gozdov ter v grmičevju. Pogosto restejo tudi ob poteh.
Najpogostejši način priprave divljih špargljev je fritaja (omleta) z jajci, ki ji je lahko dodana slanina, v juhah ali kot priloga. Šparglje pogosto tudi vložijo - v kis, slanico ali olivno olje.
vir: lifestyle
|
| |
|
|
|
|
|
